Veliko klientov mi ob prvem pogovoru pove nekaj podobnega: »Vem, od kod izvira moj problem. Razumem svoje otroštvo, odnose in vzorce. Vem celo, kako bi se moral odzvati, vendar kljub temu ne morem ravnati drugače.« Za temi besedami je pogosto veliko iskrenega dela. Nekateri so prebrali številne knjige, drugi so več let obiskovali psihoterapijo in postopoma razumeli, kdaj je njihova težava nastala, zakaj se ponavlja in kako vpliva na njihove odnose ter življenje. Toda ob naslednjem sprožilcu se telo ponovno odzove s tesnobo, paniko, umikom, jezo ali občutkom nemoči.
To ne pomeni, da je bilo njihovo preteklo delo zaman. Razumevanje je pomembno in je pogosto prvi korak spremembe. Človeku lahko pomaga, da se neha obsojati, da svoje odzive postavi v širši kontekst in da prepozna povezavo med preteklostjo in sedanjostjo. Vendar razumeti, zakaj se nekaj dogaja, ni isto kot doživeti spremembo na ravni, na kateri se odziv dejansko sproži.
Psihoterapija ni ena sama metoda
Psihoterapija je širok pojem, ki vključuje zelo različne pristope. Nekateri so bolj usmerjeni v misli in vedenje, drugi v odnose, čustva, zgodnje izkušnje, telo ali nezavedne procese. Zato ne bi bilo pravilno trditi, da se psihoterapija ukvarja samo s pogovorom in zavestnim razumevanjem, medtem ko bi hipnoterapija edina posegala globlje. Tudi številni psihoterapevtski pristopi lahko vodijo do globokih čustvenih in telesnih sprememb.
Razlika je predvsem v načinu, kako terapevt in klient uporabljata pozornost, notranje doživljanje in terapevtski odnos. Klinična hipnoterapija načrtno uporablja hipnozo, ki jo lahko opredelimo kot stanje usmerjene pozornosti in zmanjšanega zavedanja manj pomembnega zunanjega dogajanja, ob katerem se poveča sposobnost odzivanja na sugestije. Hipnoza ni spanec, nezavest ali izguba nadzora. Mnogi ljudje med hipnozo doživijo globoko sproščenost, vendar sproščenost sama po sebi ni njeno bistvo.
Psihoterapija in hipnoterapija zato nista nujno nasprotji. Hipnoza se lahko uporablja znotraj psihoterapevtskega, zdravstvenega ali drugega strokovno vodenega terapevtskega procesa. Pomembnejše od samega naziva metode je, kdo jo izvaja, kako jo uporablja in ali je izbrani pristop primeren za posameznega človeka.
Ko zavest razume, telo pa se še vedno odziva po starem
Človek lahko povsem jasno razume, da nevarnosti ni več, da ga določena oseba ne ogroža, da mu panični napad ne bo škodoval ali da dogodek iz otroštva ni več del sedanjosti. Kljub temu lahko srce začne hitreje biti, dihanje postane plitvo, telo se napne in pojavi se močan občutek strahu ali izgube nadzora. Zavest ve, da je človek varen, njegov notranji sistem pa se še vedno odziva, kot da nevarnost traja.
Ko govorimo o nezavednem umu, ne govorimo nujno o nekem skrivnem prostoru, v katerem so shranjeni vsi odgovori. Gre za procese, ki vplivajo na naše doživljanje, čeprav jih v danem trenutku zavestno ne vodimo. Sem spadajo avtomatične čustvene povezave, telesni odzivi, navade, naučeni načini zaščite in izkušnje, ki vplivajo na nas, tudi kadar o njih ne razmišljamo.
Nekateri odzivi so se morda razvili v obdobju, ko so imeli pomembno nalogo. Umik je lahko človeka varoval pred konfliktom, nenehna budnost mu je pomagala predvidevati nevarnost, potreba po nadzoru pa mu je dajala občutek varnosti. Težava nastane, ko se isti odziv nadaljuje tudi v okoliščinah, v katerih ni več potreben. Zavest ga poskuša odpraviti, drugi del človeka pa ga še vedno doživlja kot zaščito.
Zato dodatno razmišljanje včasih ne prinese spremembe. Človek že ve, kaj bi moral misliti in kako bi se moral odzvati, vendar se odziv začne, še preden ga lahko zavestno ustavi. Takrat ni dovolj, da si ponovno dopoveduje, da je vse v redu. Njegov notranji sistem mora varnost, svobodo ali novo možnost tudi neposredno izkusiti.
Kako pri tem pomaga hipnoterapija?
V hipnozi klientu ničesar ne vsiljujemo in terapevt ne prevzame oblasti nad njegovim umom. Klient ostaja aktiven udeleženec procesa, sliši terapevta, lahko govori, postavlja vprašanja, odpre oči ali proces kadarkoli prekine. V hipnozi se zavestno razmišljanje ne izklopi, vendar mu ni treba ves čas usmerjati vsega, kar se dogaja.
Terapevt lahko z glasom, vprašanji, metaforami, tišino, usmerjanjem pozornosti in spremljanjem telesnih občutkov pomaga klientu, da začne svoje doživljanje zaznavati drugače. Včasih se pojavi povezava s preteklo izkušnjo, včasih čustvo, ki mu človek doslej ni mogel dati prostora, včasih pozabljen notranji vir ali nova možnost odziva. Sprememba ne pride vedno v obliki jasnega odgovora ali razlage. Lahko se izrazi kot drugačen telesni občutek, globlja umirjenost, spremenjen odnos do spomina ali kot izkušnja, da stari odziv ni več edina možnost.
Nezavedni um ni samo prostor potlačenih čustev in bolečih spominov. V njem so tudi človekove izkušnje, sposobnosti, vrednote, ustvarjalnost in naravna inteligenca, s katero se je vse življenje prilagajal okoliščinam. Klient pogosto že nosi pomembne vire za spremembo, vendar do njih v običajnem stanju ne more dostopati ali pa jih zaradi osredotočenosti na problem sploh ne prepozna.
Naloga terapevta zato ni, da klientu narekuje, kakšen bi moral postati. Lahko mu poda strokovno razlago, varnostno priporočilo ali usmeritev, ne more pa namesto njega odkriti, kaj je zanj resnično. Bistvena sprememba se zgodi takrat, ko klient sam izkusi novo notranjo možnost. Pravega odgovora pogosto ne najdemo tako, da o sebi razmišljamo še nekoliko več. Včasih ga moramo neposredno doživeti.
Hipnoterapija ni iskanje enega skritega vzroka
Pri hipnoterapiji ni vedno treba iskati enega samega dogodka iz otroštva, ki naj bi pojasnil vse poznejše težave. Človekovo doživljanje je običajno rezultat številnih medsebojno povezanih izkušenj, odnosov, telesnih odzivov, prepričanj in načinov prilagajanja. Tudi kadar se med terapijo pojavi pomemben spomin, cilj ni dokazovati, da smo našli dokončni vzrok, temveč spremeniti način, kako ta izkušnja še vedno živi v človeku.
Prav tako cilj ni, da bi klient bolečo izkušnjo ponovno preživel v vsej njeni intenzivnosti. Dobro terapevtsko delo upošteva njegovo zmožnost, tempo in občutek varnosti. Včasih je potrebno delo s preteklostjo, drugič pa je pomembneje okrepiti notranje vire, spremeniti odnos med različnimi deli osebnosti ali ustvariti novo izkušnjo v sedanjosti. Terapevt se ne bi smel oklepati ene tehnike ali vnaprej pripravljene razlage, ampak mora ves čas spremljati človeka, ki je pred njim.
Pri katerih težavah ljudje poiščejo hipnoterapijo?
Ljudje se za hipnoterapijo najpogosteje zanimajo zaradi anksioznosti, dolgotrajne notranje napetosti, paničnih napadov, fobij, posledic travmatičnih izkušenj, nizke samopodobe, omejujočih prepričanj, neželenih navad, nespečnosti, stresa, izgorelosti, psihosomatskih težav, depresivnega razpoloženja ali občutka, da so izgubili stik s seboj. To, da ljudje zaradi določene težave poiščejo hipnoterapijo, seveda še ne pomeni, da je hipnoterapija pri vseh teh stanjih enako raziskana ali primerna za vsakega posameznika.
Raziskovalna podpora je posebej opazna pri uporabi hipnoze za obvladovanje bolečine, pri črevesno usmerjeni hipnoterapiji za sindrom razdražljivega črevesja ter pri zmanjševanju bolečine in tesnobe med nekaterimi medicinskimi posegi. Pri številnih drugih psiholoških težavah so rezultati raziskav bolj raznoliki, zato so pomembni realna pričakovanja, individualna presoja in spremljanje dejanskega učinka terapije.
Pri akutni samomorilni ogroženosti, psihotičnih simptomih, težji depresiji ali drugih resnih psihiatričnih stanjih hipnoterapija ne sme nadomestiti ustrezne medicinske in psihiatrične obravnave. Lahko je del širšega načrta zdravljenja, kadar je to strokovno utemeljeno in kadar med izvajalci obstaja ustrezno sodelovanje.
Zakaj je usposobljenost hipnoterapevta tako pomembna?
Hipnoza je orodje, sama tehnika pa še ne zagotavlja kakovostnega ali varnega terapevtskega dela. Izvajalec mora znati presoditi, ali je hipnoterapija za posameznika primerna, prepoznati stanja, pri katerih je potrebna drugačna ali dodatna pomoč, vzpostaviti varen odnos, spoštovati klientove meje in delati brez vsiljevanja lastnih razlag. Prav tako mora poznati meje svoje usposobljenosti in vedeti, kdaj je klienta treba napotiti k zdravniku, psihiatru, kliničnemu psihologu ali drugemu strokovnjaku.
Ameriško psihiatrično združenje v svojem uradnem stališču poudarja, da naj hipnozo uporabljajo ustrezno usposobljeni in licencirani zdravstveni strokovnjaki znotraj svojega področja kompetenc, po ustrezni medicinski in psihiatrični presoji. Izobraževanje iz hipnoze naj bi poleg teoretičnega znanja vključevalo tudi supervizirano klinično delo.
To je pomembno tudi zato, ker vsi hipnoterapevti nimajo enake predhodne izobrazbe in zato ne morejo samostojno obravnavati enakih težav. Poznavanje hipnotičnih indukcij ali sugestij človeku še ne daje kompetenc za zdravljenje vseh duševnih in zdravstvenih stanj. Tehnike se lahko naučimo razmeroma hitro, bistveno več časa pa zahteva razvoj klinične presoje, prisotnosti, etične odgovornosti in sposobnosti, da ostanemo stabilni tudi ob intenzivnih klientovih odzivih.
Prav zato na Akademiji hipnoterapije izvajamo dvoletni študij klinične hipnoterapije, v katerem se strokovno znanje povezuje s praktičnimi vajami, kliničnimi demonstracijami, supervizijo, mentorstvom in osebnim razvojem bodočega terapevta. Dober terapevt ne potrebuje samo tehnik. Poznati mora tudi svoje odzive, meje in slepe pege, saj lahko druge spremlja le tako globoko, kot je pripravljen spoznati samega sebe.
Kaj je torej boljše: psihoterapija ali hipnoterapija?
Univerzalnega odgovora ni. Za nekoga je najprimernejša psihoterapija, za drugega hipnoterapija, v številnih primerih pa se oba načina dela dopolnjujeta. Nekdo potrebuje predvsem varen odnos in dovolj časa, da svojo zgodbo postopoma razume in poveže. Drug človek že vse razume, vendar potrebuje bolj neposredno izkustveno delo z avtomatičnimi čustvenimi in telesnimi odzivi.
Pomembnejše od vprašanja, katera metoda je boljša, je vprašanje, ali izbrani pristop doseže tisto, kar problem še vedno ohranja. Ali je človek svojo težavo samo razložil ali pa se je spremenil tudi njegov dejanski notranji odziv? Ali se ob sprožilcu še vedno zgodi isto ali pa je v njem nastal prostor za drugačno izkušnjo in drugačno odločitev?
Človek ni samo skupek misli, ki jih je treba popraviti. Je telo, odnos, spomin, živčni sistem, nezavedni procesi in nekaj, česar ne moremo v celoti zajeti z nobeno razlago. Zato do spremembe včasih ne pridemo tako, da o sebi izvemo še več, temveč tako, da sebe neposredno izkusimo drugače.
Če veliko razumete, vendar se v ključnih trenutkih še vedno odzovete po starem, lahko več o načinu mojega dela preberete na strani klinična hipnoterapija ali se prijavite na brezplačni uvodni posvet.