Veliko klientov mi ob prvem pogovoru pove nekaj podobnega:
»Vem, od kod izvira moj problem. Razumem svoje otroštvo, odnose in vzorce. Vem celo, kako bi se moral odzvati. Toda kljub temu ne morem ravnati drugače.«
Nekateri so pred tem več let obiskovali psihoterapijo. Razumeli so, kdaj je težava nastala, zakaj se ponavlja in kako vpliva na njihovo življenje. Toda ob naslednjem sprožilcu se je telo ponovno odzvalo s tesnobo, paniko, umikom, jezo ali občutkom nemoči.
To ne pomeni, da je bilo njihovo preteklo delo zaman. Razumevanje je pomembno. Pogosto je prvi korak.
Vendar razumeti problem in doživeti spremembo nista ista stvar.
Psihoterapija ni ena sama metoda
Psihoterapija je širok pojem, ki vključuje različne pristope. Nekateri so usmerjeni v misli in vedenje, drugi v odnose, čustva, telo, pretekle izkušnje ali nezavedne procese. Zato ni pravilno trditi, da se vsa psihoterapija ukvarja samo z zavestnim razumevanjem.
Razlika je predvsem v načinu dela.
Klinična hipnoterapija načrtno uporablja hipnozo – stanje usmerjene pozornosti in zmanjšane pozornosti na zunanje dogajanje, v katerem lahko človek drugače doživlja svoje notranje procese in se lažje odziva na terapevtske sugestije. Hipnoza ni spanec, nezavest ali izguba nadzora.
Psihoterapija in hipnoterapija zato nista nujno nasprotji. Hipnoza se lahko uporablja tudi znotraj širšega psihoterapevtskega procesa.
Ko zavest ve, telo pa se še vedno odziva po starem
Zavestni um lahko razume:
da nevarnosti ni več,
da nas določena oseba ne ogroža,
da smo vredni ljubezni,
da nam panični napad ne bo škodoval,
da pretekli dogodek ni več del sedanjosti.
Toda avtomatični odziv se lahko kljub temu ponovi.
Srce začne hitreje biti. Telo se napne. Dih postane plitek. Pojavi se strah, umik ali občutek izgube nadzora.
Razlog je v tem, da velik del naših čustvenih, telesnih in vedenjskih odzivov poteka zunaj neposrednega zavestnega nadzora. Raziskave potrjujejo, da se nekateri čustveni procesi sprožijo, še preden se dražljaja popolnoma zavemo.
V poljudnih razlagah se zato pogosto uporablja primerjava, da zavestni um predstavlja približno 10 %, nezavedni pa 90 % našega delovanja. Tega razmerja ne smemo razumeti kot natančno znanstveno meritev. Dobro pa ponazarja bistvo:
Veliko tega, kar čutimo in počnemo, se začne prej, kot lahko o tem zavestno razmislimo.
Če želimo trajnejšo spremembo, ni vedno dovolj, da zavestno vemo, kako bi morali živeti. Sprememba mora doseči tudi naučene čustvene povezave, telesne odzive, implicitne spomine in avtomatične vzorce.
Kako pri tem pomaga hipnoterapija?
V hipnozi ničesar ne vsiljujemo.
Klient ni pasiven in terapevt ne prevzame nadzora nad njegovim umom. Terapevt z glasom, vprašanji, metaforami in usmerjanjem pozornosti klienta nežno spremlja v globlji stik z lastnim doživljanjem.
V tem prostoru se lahko pojavijo:
drugačno razumevanje starega dogodka,
stik s čustvom, ki je bilo dolgo potlačeno,
telesni občutek, ki ga prej nismo znali prepoznati,
pozabljen notranji vir,
nova možnost odziva,
odgovor, ki ne prihaja iz analize, temveč iz neposredne izkušnje.
Klient pogosto že nosi pomembne notranje vire, vrednote, spomine in naravno inteligenco, potrebno za spremembo. Težava je lahko v tem, da do njih v običajnem stanju ne more dostopati.
Naloga terapevta zato ni, da klientu narekuje, kakšen bi moral postati.
V mojem pristopu terapevt ne podaja pripravljenih odgovorov in ne živi klientovega življenja namesto njega. Lahko poda strokovno razlago, varnostno priporočilo ali usmeritev, vendar se bistvena sprememba zgodi takrat, ko klient sam izkusi novo notranjo možnost.
Pravega odgovora pogosto ni mogoče dobiti z dodatnim razmišljanjem. Odkriti ga je treba v lastnem doživljanju.
Pri katerih težavah ljudje najpogosteje poiščejo hipnoterapijo?
Ljudje se za hipnoterapijo pogosto zanimajo zaradi:
anksioznosti in dolgotrajne notranje napetosti,
paničnih napadov in fobij,
posledic travmatičnih izkušenj,
nizke samopodobe in omejujočih prepričanj,
nespečnosti in stresa,
izgorelosti,
depresivnega razpoloženja ali občutka izgube smisla,
psihosomatskih težav,
neželenih navad in avtomatičnih odzivov.
Raziskave hipnoze kažejo obetavne rezultate na nekaterih področjih, med drugim pri obvladovanju bolečine, sindromu razdražljivega črevesja in tesnobi ob medicinskih posegih. Pri drugih stanjih so dokazi bolj omejeni ali neenotni.
Pri depresiji, kompleksni travmi, samomorilnih mislih, psihozi ali težjih psihiatričnih simptomih hipnoterapija ne sme nadomestiti ustrezne medicinske in psihiatrične obravnave. Lahko je del širšega načrta zdravljenja, kadar jo izvaja ustrezno usposobljen strokovnjak.
Zakaj je usposobljenost hipnoterapevta tako pomembna?
Hipnoza je orodje. Kakovost in varnost dela sta odvisni od človeka, ki ga uporablja.
Hipnoterapevt mora znati:
presoditi, ali je hipnoterapija za posameznika primerna,
prepoznati stanja, pri katerih je potrebna drugačna ali dodatna pomoč,
vzpostaviti varen terapevtski odnos,
delati brez vsiljevanja razlag,
spoštovati meje, avtonomijo in tempo klienta,
obvladati lastne odzive,
razumeti, kdaj klienta napotiti k drugemu strokovnjaku.
Ameriško psihiatrično združenje poudarja, da naj hipnozo izvajajo ustrezno usposobljeni zdravstveni strokovnjaki v okviru svojih kompetenc ter po ustrezni zdravstveni in psihiatrični presoji. Izobraževanje naj vključuje tako teoretično znanje kot supervizirano klinično delo.
Prav zato na Akademiji hipnoterapije izvajamo dvoletni študij klinične hipnoterapije, v katerem se strokovno znanje povezuje s praktičnimi vajami, kliničnimi demonstracijami, supervizijo, mentorstvom in osebno zrelostjo bodočega terapevta.
Druge lahko vodimo le tako globoko, kot smo pripravljeni spoznati sami sebe.
Kaj je torej boljše: psihoterapija ali hipnoterapija?
Ni univerzalnega odgovora.
Za nekoga je najprimernejša psihoterapija. Za drugega hipnoterapija. V številnih primerih se pristopa dopolnjujeta.
Pomembnejše vprašanje je:
Ali je človek problem samo razumel ali pa se je spremenil tudi njegov dejanski notranji odziv?
Če vse razumete, pa se v ključnem trenutku še vedno odzovete enako, je morda čas, da poleg zavestnega razumevanja raziščete tudi procese, ki potekajo globlje.
Več o tem, kako poteka moje delo, lahko preberete na strani klinična hipnoterapija.
Pogosta vprašanja
Ali je hipnoterapija oblika psihoterapije?
Hipnoterapija je terapevtski pristop, ki uporablja hipnozo. Uporablja se lahko samostojno v okviru usposobljenosti izvajalca ali kot del širšega psihoterapevtskega oziroma zdravstvenega načrta.
Ali med hipnozo izgubim nadzor?
Ne. Hipnoza ni nezavest. Klient ohrani sposobnost odločanja, lahko govori, odpre oči ali proces prekine.
Ali je hipnoterapija primerna za vsakogar?
Ne nujno. Primernost je odvisna od težave, zdravstvenega in psihičnega stanja, pričakovanj ter usposobljenosti izvajalca. Zato je pomemben uvodni pogovor in po potrebi sodelovanje z drugimi zdravstvenimi strokovnjaki.