Pomembno: psihotropnih zdravil ne prenehajte jemati sami. Nenadna prekinitev antidepresivov ali benzodiazepinov lahko povzroči resne odtegnitvene simptome. Odločitev o zmanjševanju ali ukinitvi mora temeljiti na individualni medicinski presoji in potekati v sodelovanju z zdravnikom, ki prevzame odgovornost za zdravljenje.
Zdravilo je lahko rešilni jopič. Težava nastane, ko ga človeku prilepimo na telo.
Psihotropna zdravila so lahko koristna, v določenih okoliščinah celo nujna. Človek, ki je v globoki depresiji, ne spi, ne je, ne zmore vstati iz postelje ali razmišlja o samomoru, morda v tistem trenutku ne potrebuje filozofske razprave o svojem otroštvu – potrebuje varnost, stabilizacijo, strokovno oceno in včasih tudi zdravilo. Podobno človek v akutni psihozi morda ne potrebuje takojšnjega raziskovanja podzavesti, temveč stik z realnostjo, varno okolje in ustrezno psihiatrično zdravljenje.
Toda iz priznanja, da so zdravila lahko koristna, še ne sledi, da je vsako predpisovanje smiselno. Prav tako ne sledi, da mora vsak človek, ki začne jemati antidepresiv ali pomirjevalo, zdravilo jemati več let ali celo vse življenje. Zdravilo je lahko rešilni jopič – vprašanje pa je, ali človeku pomaga, da se nauči ponovno plavati, ali mu samo preprečuje, da bi sploh še začutil vodo.
Ko človek ni več zelo žalosten – vendar tudi zares živ ni
V svoji praksi sem srečal ljudi, ki so mesece govorili o težkih življenjskih izkušnjah, izgubah, odnosih in otroštvu, ne da bi se jim ob tem orosilo oko. Niso delovali mirni. Delovali so zamrznjeni. Niso se počutili zelo slabo, toda prav tako se niso počutili dobro. Niso bili v stiku z obupom, vendar tudi ne z veseljem. Niso bili preplavljeni s strahom, vendar niso čutili niti prave bližine, ustvarjalnosti ali notranjega navdiha. Kot da bi nekdo zmanjšal glasnost celotnega življenja.
Takšnih izkušenj ne smemo avtomatično pripisati zdravilu – čustvena otopelost je lahko tudi del depresije, travmatskega odziva, izgorelosti ali disociacije. Toda nekateri ljudje jo izrazito povezujejo z antidepresivi. V eni raziskavi je čustveno otopelost poročalo približno 46 % oseb, zdravljenih z antidepresivi, pri čemer so avtorji poudarili, da je lahko povezana tako z zdravilom kot s preostankom depresivne simptomatike. Druge raziskave niso pokazale jasnega zmanjšanja čustvene odzivnosti pri vseh zdravilih, zato slika ni enostavna.
Prav zato ne smemo razmišljati ideološko. Ni res, da antidepresivi vedno človeka spremenijo v čustveno prazno lupino. Prav tako ni res, da čustvena otopelost ne obstaja samo zato, ker je v uradnem opisu zdravila zapisana z drobnim tiskom. Če človek reče: »Ne trpim več tako močno, vendar tudi ničesar več zares ne čutim,« ga moramo vzeti resno.
Antidepresiv ni strup. Prav tako ni odgovor na vsako človeško bolečino.
Razprava o antidepresivih se pogosto spremeni v versko vojno. Na eni strani so ljudje, ki trdijo, da so zdravila prevara in da nikomur ne pomagajo. Na drugi strani so ljudje, ki se ob vsakem dvomu odzovejo, kot da je kritika zdravila napad na celotno medicino. Oboje je intelektualno leno.
Velika mrežna metaanaliza 522 raziskav je pokazala, da so bili preučevani antidepresivi pri akutni veliki depresivni motnji v povprečju učinkovitejši od placeba. To pomeni, da antidepresivi nekaterim ljudem res pomagajo – ne pomeni pa, da pomagajo vsakomur, da so učinki vedno veliki ali da mora biti zdravljenje avtomatično dolgotrajno. Tudi smernice NICE razlikujejo med blažjo in težjo depresijo: pri manj hudi depresiji antidepresivov ne priporočajo rutinsko kot prve izbire, razen če jih oseba po informiranem pogovoru sama želi, pri težji depresiji pa so antidepresivi, psihološka terapija in njuna kombinacija med možnimi načini prvega zdravljenja.
To je veliko bolj razumna pozicija: pri nekaterih ljudeh zdravila niso potrebna, pri nekaterih so začasno koristna, pri nekaterih zmanjšajo simptome toliko, da človek sploh lahko začne psihoterapevtsko delo, pri nekaterih povzročijo stranske učinke, otopelost ali težave pri ukinjanju, pri nekaterih pa se korist in škoda skozi čas spremenita. Zdravilo zato ne sme postati identiteta. Diagnoza ni osebnost. Recept ni življenjska obsodba.
Preproga čez problem
Včasih psihotropno zdravilo deluje kot preproga, ki jo položimo čez razbito steklo. V akutni krizi je to lahko smiselno – človeku prepreči, da bi bos stopil na črepinje, in mu omogoči, da zadiha, spi in se nekoliko stabilizira. Težava nastane, ko pozabimo, da je steklo še vedno pod preprogo. Ker ga ne vidimo več, začnemo govoriti, da problem ne obstaja.
Simptom se je zmanjšal. Toda ali se je razrešil odnos, ki človeka uničuje? Ali se je spremenil travmatski odziv? Ali je človek prenehal živeti v nenehnem strahu pred zapuščenostjo? Ali je njegovo telo prenehalo reagirati, kot da je nevarnost še vedno prisotna? Ali je našel smisel? Ali se je naučil čutiti? Ali je postal svobodnejši?
Zmanjšanje simptomov je pomembno, včasih je prvi nujni cilj zdravljenja. Toda ni vedno isto kot sprememba vzorca, ki jih ustvarja ali ohranja. Če človeka samo vprašamo, ali je manj žalosten kot pred tremi meseci, lahko spregledamo pomembnejše vprašanje: ali je bolj živ.
Benzodiazepini: mir, ki si ga izposodimo z obrestmi
Benzodiazepini lahko zelo hitro zmanjšajo tesnobo, mišično napetost, nespečnost in panično vznemirjenje. Prav v tem je njihova moč. In prav v tem je njihova nevarnost. Ko tableta v dvajsetih minutah utiša notranji alarm, se človek hitro nauči, da je tableta odgovor – ne zato, ker bi bil šibek, temveč zato, ker se je njegov živčni sistem naučil zelo učinkovite povezave: tesnoba → zdravilo → olajšanje.
FDA opozarja, da se lahko fizična odvisnost od benzodiazepinov razvije tudi ob predpisani uporabi, včasih že po nekaj dneh ali tednih rednega jemanja, nenadna prekinitev pa lahko povzroči resne, v določenih primerih tudi življenjsko nevarne odtegnitvene reakcije. Pri dolgotrajni uporabi so zlasti pri starejših ljudeh pomembni tudi zaspanost, padci, zlomi, delirij in kognitivne težave. Raziskave o neposredni vzročni povezavi z demenco niso povsem enotne, zato ni strokovno pošteno trditi, da benzodiazepini vedno povzročijo demenco – obstaja pa dovolj razlogov za veliko previdnost, zlasti pri dolgotrajnem jemanju in starejših ljudeh.
Imel sem klienta, ki je benzodiazepine jemal približno 25 let in je imel že prisotne očitne kognitivne težave. Po dveh mesecih terapij je zdravilo postopoma ukini. Povedal mi je, da mu njegov osebni zdravnik ni verjel, da je dejansko prenehal z jemanjem zdravila. Ta posamezni primer ne dokazuje nujno, da je prav zdravilo povzročilo njegov kognitivni upad, lahko pa nas prisili k neprijetnemu vprašanju: kako je mogoče, da nekdo četrt stoletja prejema pomirjevalo, ne da bi se dovolj odločno vprašali, ali mu še koristi?
Smernice Svetovne zdravstvene organizacije danes benzodiazepinov na splošno ne priporočajo kot dolgoročno zdravljenje anksioznih motenj zaradi možnosti odvisnosti in omejene dolgoročne učinkovitosti. To ne pomeni, da nimajo mesta v medicini. Pomeni, da »še naprej jemljite enako« ne sme biti avtomatični odgovor desetletje za desetletjem.
Ukinjanje zdravila ni administrativna podrobnost
Tu moram biti povsem jasen: benzodiazepinov in antidepresivov ni varno ukinjati po univerzalnem urniku. Ni mogoče odgovorno obljubiti, da bo vsak človek v šestih tednih brez zdravil. Nekdo, ki zdravilo jemlje nekaj mesecev, ni v enakem položaju kot nekdo, ki ga jemlje 15 ali 25 let.
Pomembni so vrsta zdravila, odmerek, razpolovni čas, trajanje jemanja, pretekli poskusi zmanjševanja, sočasna zdravila, zdravstveno in psihično stanje, stabilnost življenjskih okoliščin ter odziv na vsak posamezni korak.
NICE priporoča počasno, postopno in individualno zmanjševanje odmerka. Pri antidepresivih lahko postopek traja več tednov ali mesecev, hitrost pa mora biti prilagojena simptomom osebe. Pri benzodiazepinih smernice ASAM kot običajno začetno izhodišče omenjajo zmanjšanja približno 5–10 % na dva do štiri tedne, vendar poudarjajo, da se načrt prilagaja posamezniku in da dolgotrajne uporabe ne smemo prekiniti nenadoma. To niso navodila za samostojno ukinjanje, temveč dokaz, da en sam šesttedenski protokol za vse ljudi ni strokovno varen.
Pri ukinjanju je treba razlikovati tudi med vrnitvijo prvotne težave, odtegnitvenimi simptomi, začasno povečano tesnobo, nespečnostjo, čustveno nestabilnostjo, telesnimi simptomi in resnejšim poslabšanjem psihičnega stanja. Če vse to poimenujemo samo »ponovitev bolezni«, lahko človek dobi vtis, da brez zdravila ne more živeti, čeprav morda doživlja odtegnitveni odziv. Po drugi strani pa je prav tako nevarno vsako poslabšanje razglasiti za odtegnitev in spregledati dejansko ponovitev depresije, manije ali psihoze. Zato mora proces voditi zdravnik oziroma ustrezno usposobljen predpisovalec v sodelovanju z drugimi terapevti. Hipnoterapija lahko ta proces podpira, ne sme pa ga nadomestiti.
Antipsihotiki niso namenjeni samo ljudem, ki so nevarni
Tudi tukaj je potrebna večja natančnost. Antipsihotiki niso smiselni samo takrat, ko je človek nevaren sebi ali drugim – uporabljajo se pri psihozah, shizofreniji, maniji, psihotični depresiji in nekaterih drugih težjih stanjih, kjer lahko zmanjšajo blodnje, halucinacije, dezorganizacijo ter nevarnost ponovitve bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija med učinkovite oblike obravnave shizofrenije uvršča zdravila, psihoedukacijo, družinske intervencije, kognitivno-vedenjsko terapijo in psihosocialno rehabilitacijo. Zdravilo torej ni celotno zdravljenje, je pa lahko pomemben del zdravljenja.
Človeka v akutni psihozi ne smemo prepričevati, naj prekine zdravilo zato, da bomo lahko »prišli do njegove podzavesti«. To ne bi bilo pogumno. Bilo bi neodgovorno. Kritika pretiranega predpisovanja ne sme postati druga oblika dogmatizma, v kateri zdravilo vedno predstavlja sovražnika.
Farmacevtska industrija ni dobrodelna ustanova
Farmacevtsko podjetje je gospodarska družba.
Njegova naloga ni samo izboljševanje zdravja, temveč tudi ustvarjanje prihodkov, rast tržnega deleža in prodaja izdelkov. To samo po sebi še ne pomeni, da so zdravila slaba – podjetje lahko hkrati ustvarja dobiček in proizvaja koristna zdravila. Toda pretvarjati se, da finančni interesi ne vplivajo na raziskovanje, objavljanje in predpisovanje, bi bilo naivno.
Analiza raziskav antidepresivov, registriranih pri FDA, je pokazala izrazito selektivno objavljanje rezultatov: pozitivne raziskave so bile objavljene veliko pogosteje in ugodneje predstavljene, zaradi česar je bila učinkovitost v objavljeni literaturi videti večja kot v podatkih regulatorja. Druga analiza je ugotovila, da je imelo 79 % pregledanih metaanaliz antidepresivov neko industrijsko povezavo, metaanalize, katerih avtorji so bili zaposleni pri proizvajalcu preučevanega zdravila, pa so v povzetkih bistveno redkeje omenjale negativne ugotovitve ali omejitve.
Raziskave so pokazale tudi povezavo med plačili farmacevtskih podjetij zdravnikom in večjim predpisovanjem promoviranih zdravil. To ne pomeni, da je vsak zdravnik podkupljen ali da je vsak recept napačen. Pomeni pa, da sistem finančnih spodbud obstaja in da ga moramo obravnavati odprto. Najbolj nevarna medicina ni tista, ki uporablja zdravila. Najbolj nevarna je medicina, ki ne prenese vprašanj.
Kdaj zdravilo postane nadomestilo za odnos?
Človek pride po desetminutnem pregledu z receptom. Nihče ga ne vpraša, kaj se je zgodilo v njegovem življenju, kdaj se je začela tesnoba, kaj se dogaja v njegovem odnosu, kako spi, ali pije alkohol, ali živi v okolju, v katerem ga nekdo vsak dan ponižuje, ali je njegova žalost morda normalen odziv na izgubo, ali je njegova izčrpanost posledica nemogočega načina življenja in kaj mu simptom poskuša povedati.
Namesto tega se človeška stiska hitro prevede v kemični problem. Žalost postane pomanjkanje molekule. Strah postane okvara. Nespečnost postane indikacija za sedativ. Osamljenost postane diagnoza. Včasih je diagnoza pravilna in zdravilo pomaga. Včasih pa je diagnoza samo hitrejša od zgodbe.
Zakaj lahko psihotropna zdravila otežijo globoko hipnoterapevtsko delo?
Tukaj ne govorim o univerzalnem pravilu, temveč o kliničnem opažanju. Pri nekaterih ljudeh zdravilo zmanjša kaos ravno toliko, da lahko prvič varno sodelujejo v terapiji – v takem primeru zdravilo procesa ne ovira, ampak ga omogoča. Pri drugih pa izrazita sedacija ali čustvena otopelost oteži stik s telesnimi občutki, žalostjo, jezo, spontanimi podobami, notranjimi viri in čustvenim pomenom preteklih dogodkov. Če človek ne more začutiti niti bolečine niti olajšanja, je težko vedeti, ali je prišlo do notranje spremembe ali samo do intelektualnega pogovora o spremembi.
Zato ne verjamem v avtomatični odgovor: »Vsi klienti na zdravilih so neprimerni za hipnoterapijo.« Prav tako ne verjamem v nasprotni avtomatični odgovor: »Zdravila nimajo nobenega vpliva na proces.« Potrebna je individualna presoja. Vprašati moramo, zakaj človek zdravilo jemlje, kdo ga je predpisal, koliko časa ga jemlje, kakšna je trenutna korist, kakšni so stranski učinki, je stanje stabilno, gre za blago tesnobo, težjo depresijo, bipolarno motnjo, psihozo ali nekaj drugega, ali obstaja tveganje za samomor ali samopoškodovanje in ali je zdravnik vključen v proces. Brez teh odgovorov je vsako ideološko stališče neodgovorno.
Kaj lahko ponudi hipnoterapija?
Hipnoza je stanje osredotočene pozornosti, v katerem se lahko zmanjša običajna obremenjenost z zunanjim dogajanjem in poveča dostop do notranjega doživljanja, podob, občutkov in sugestij. Človek pri tem praviloma ne izgubi zavesti ali volje.
Hipnoterapija lahko človeku pomaga uravnavati tesnobo in telesno vznemirjenje, prepoznavati avtomatične odzive, razviti drugačen odnos do notranjih občutkov, okrepiti občutek varnosti, dostopati do notranjih virov, spreminjati neželene navade, delati z domišljijo, spomini in pomeni ter razvijati samohipnozo in sposobnost samoregulacije.
Dokazi niso enako močni za vse težave. Hipnoza ima dobro podporo pri nekaterih oblikah bolečine, sindromu razdražljivega črevesja in tesnobi ob medicinskih posegih. Pri depresiji obstajajo obetavne raziskave, vendar novejši sistematični pregled še ni našel dovolj zanesljivih dokazov za splošno klinično priporočilo kot samostojno zdravljenje depresije. To je pomembno – hipnoterapije ne smemo prodajati kot čudežno rešitev za vsako psihiatrično stanje. Če od farmacevtske industrije zahtevamo poštenost, jo moramo zahtevati tudi od sebe.
Klient ni prazen kozarec
V klientu ne vidim pokvarjenega stroja, ki ga moram popraviti. Prav tako ga ne vidim kot praznega kozarca, v katerega moram naliti svoje odgovore. Človek v sebi pogosto že nosi sposobnost zdravljenja, spomine na varnost, ustvarjalnost, intuicijo, vrednote, ljubezen, telesno inteligenco in možnost novega odziva. Težava je v tem, da so ti viri prekriti z avtomatičnimi reakcijami, starimi obrambami in naučenimi prepričanji.
Naloga terapevta ni, da klientu razloži, kako mora živeti. Toda stavek »terapevt nikoli ne sme dajati nasvetov« je prav tako preveč absoluten. Terapevt mora včasih opozoriti na nevarnost, podati medicinsko ali psihološko razlago, priporočiti dodatno diagnostiko, klienta napotiti k psihiatru ali drugemu zdravniku, jasno postaviti mejo, ukrepati ob samomorilni ogroženosti in pojasniti, zakaj je nenadno ukinjanje zdravila nevarno. Razlika je med strokovno informacijo in prevzemanjem oblasti nad klientovim življenjem. Dober terapevt ne govori: »Jaz vem, kakšni morate postati.« Dober terapevt pomaga ustvariti pogoje, v katerih lahko klient sam prepozna, kaj je zanj resnično.
V hipnozi ničesar ne silimo
Prava hipnoterapija ni vdiranje v podzavest. Ni rušenje obrambe na silo. Ni teatralno brskanje po travmah. Ni dokazovanje terapevtove moči. Klienta nežno vodimo proti prostoru, v katerem lahko začne poslušati nekaj globljega od običajnega notranjega komentarja. Tam lahko odkrije, da njegov strah ni njegova identiteta, da pretekli dogodek ni več sedanjost, da telo zna občutiti varnost, da ni treba vsake misli ubogati, da ima več možnosti, kot jih je videl v stanju stiske, in da pod problemom obstaja del njega, ki ga problem ni uničil.
Obstaja del vas, ki se ga noben problem ne more dotakniti. Hipnoterapija ni vsiljevanje odgovora, temveč srečanje v prostoru, kjer se lahko vaš odgovor pokaže sam.
Kako bi moral potekati varen proces?
Pri človeku, ki jemlje psihotropna zdravila, bi moral varen proces vključevati naslednje korake.
1. Razumevanje diagnoze. Ni vseeno, ali nekdo jemlje zdravilo zaradi blage depresije, panične motnje, bipolarne motnje, psihoze, epilepsije, kronične bolečine, nespečnosti ali samomorilnega tveganja.
2. Razumevanje zdravila. Pomembni so vrsta zdravila, odmerek, trajanje, učinek, stranski učinki, pretekla ukinjanja ter druga zdravila in alkohol.
3. Sodelovanje s predpisovalcem. Če se razmišlja o zmanjševanju zdravila, mora biti načrt usklajen z zdravnikom, ki zdravilo predpisuje oziroma prevzame odgovornost za spremembo terapije.
4. Najprej stabilnost. Cilj ni čim hitrejše življenje brez zdravil, temveč varnejše in bolj svobodno življenje. Včasih to vključuje ukinitev, včasih zmanjšanje, včasih nadaljevanje zdravila, včasih spremembo zdravila.
5. Spremljanje. Treba je spremljati spanje, tesnobo, razpoloženje, telesne simptome, samomorilne misli, pojav manije ali psihoze, sposobnost vsakodnevnega delovanja in odtegnitvene simptome.
6. Psihoterapevtsko in hipnoterapevtsko delo. Zmanjševanje zdravila samo po sebi še ne razreši težave. Če človeku vzamemo preprogo, steklo pa ostane na tleh, mu nismo pomagali. Takrat se začne delo z vzroki stiske, travmatskimi odzivi, odnosi, telesno regulacijo, čustvenim stikom, življenjskim načinom, notranjimi viri in smislom.
Nisem proti zdravilom. Sem proti avtomatizmu.
Nisem proti psihiatriji. Nisem proti antidepresivom. Nisem proti antipsihotikom. Nisem proti benzodiazepinu, ki je uporabljen kratkotrajno, premišljeno in z jasnim načrtom.
Sem pa proti temu, da se človeku po kratkem pogovoru predpiše zdravilo in se nato deset let nihče več resno ne vpraša, ali ga še potrebuje. Sem proti temu, da čustveno otopelost imenujemo ozdravitev. Sem proti temu, da odtegnitvene simptome avtomatično razglasimo za dokaz doživljenjske bolezni. Sem proti temu, da dobiček industrije obravnavamo kot nepomembno podrobnost. Sem proti temu, da se vsak dvom o zdravilu razglasi za nevarni napad na znanost.
Toda tudi nasprotna dogma je nevarna. Človek ni bolj razsvetljen zato, ker zavrne zdravilo. Terapevt ni bolj pogumen zato, ker klientu svetuje nenadno prekinitev. Hipnoterapija ni bolj globoka zato, ker zanika biologijo. Resnična strokovnost se začne tam, kjer smo sposobni hkrati videti korist in nevarnost – brez slepega čaščenja in brez slepega sovraštva.
Zdravilo bi moralo odpreti vrata, ne postati soba
Najbolj smiselna uporaba psihotropnega zdravila je pogosto takšna, da človeku omogoči spanje, osnovno stabilnost, manjšo preplavljenost, sposobnost sodelovanja v terapiji in dovolj energije za spremembo življenjskih okoliščin. Zdravilo lahko odpre prostor za delo. Ne bi pa smelo avtomatično postati celotno delo.
Če po petih letih ostajajo isti odnosi, isti strahovi, ista notranja praznina in ista odvisnost od zunanje regulacije, se moramo vprašati, ali je človek zdravljen ali samo vzdrževan. To vprašanje ni napad na medicino. To je medicina.
Zaključek
Psihotropna zdravila imajo svoje mesto. Hipnoterapija ima svoje mesto. Psihoterapija ima svoje mesto. Medicina ima svoje mesto. Težava nastane, ko eno orodje razglasimo za celotno resničnost.
Človek ni samo kemija. Toda prav tako ni samo zgodba. Je telo, živčni sistem, odnos, spomin, podzavest, življenjsko okolje, biologija in nekaj, kar presega vse naše razlage.
Zato ni dovolj vprašati, ali zdravilo deluje. Vprašati moramo, kaj pomeni, da deluje. Ali samo zmanjšuje simptom? Ali človeku omogoča življenje? Kakšna je cena? Ali se korist še vedno nadaljuje? Ali je predpisovanje redno pregledano? Ali poteka tudi delo na globlji ravni? Ali ima človek možnost svobodne in informirane odločitve?
In predvsem: ali človek samo manj trpi – ali postaja tudi bolj živ, bolj svoboden in bolj povezan s samim seboj?
Več o mojem pristopu lahko preberete na strani klinična hipnoterapija. Za strokovnjake in posameznike, ki želijo razumeti varno, etično in celostno delo s hipnozo, izvajamo tudi dvoletni študij na Akademiji hipnoterapije.
Pogosta vprašanja
Ali lahko pridem na hipnoterapijo, če jemljem antidepresive? Jemanje antidepresiva samo po sebi ne pomeni, da hipnoterapija absolutno ni mogoča. Pomembni so razlog za zdravljenje, trenutno psihično stanje, učinek zdravila, stranski učinki in cilji terapije. O morebitnem spreminjanju odmerka se je treba dogovoriti s predpisovalcem.
Ali antidepresivi preprečujejo hipnozo? Moje klinične izkušnje kažejo na to, da zdravila precej ovirajo hipnoterapevtski proces. Izrazita sedacija ali čustvena otopelost oteži dostop do občutkov in notranjih odzivov. Potrebna je individualna presoja.
Ali lahko hipnoterapija nadomesti antidepresive? Ne obstaja univerzalen odgovor. Hipnoterapija lahko pri nekaterih ljudeh pomaga kot samostojen ali dopolnilni pristop, vendar ne sme avtomatično nadomestiti medicinskega zdravljenja težke depresije, bipolarne motnje, psihoze ali akutne samomorilne ogroženosti. Dokazi za hipnozo pri depresiji so obetavni, vendar še niso dovolj enotni za splošno priporočilo kot zamenjavo za standardno zdravljenje.
Ali lahko benzodiazepin prekinem takoj, ko se počutim bolje? Ne. Pri rednem oziroma dolgotrajnem jemanju je nenadna prekinitev lahko nevarna. Zmanjševanje mora biti postopno, individualno in medicinsko nadzorovano.
Ali antidepresivi povzročajo odvisnost? Antidepresivi se običajno ne obravnavajo kot zdravila, ki povzročajo zasvojenost na enak način kot benzodiazepini ali opioidi. Lahko pa povzročijo telesno prilagoditev in odtegnitvene simptome ob nenadnem ali prehitrem zmanjšanju.
Ali so psihotropna zdravila samo proizvod farmacevtskega lobija? Številna zdravila imajo sicer dokazano klinično korist. Obstajajo pa resnični in dokumentirani problemi, povezani z industrijskim financiranjem, selektivnim objavljanjem raziskav in vplivom trženja na predpisovanje. Zato potrebujemo transparentnost in kritično presojo, ne pa preprostega prepričanja, da so vsa zdravila dobra ali vsa slaba.