Anksioznost se pogosto ne začne z mislijo, ampak z občutkom v telesu. Človek začuti pritisk v prsih, napetost v trebuhu, pospešen srčni utrip, težje dihanje, vrtoglavico ali nedoločen občutek, da se bo zgodilo nekaj hudega. Ker si teh občutkov ne zna razložiti, jih začne analizirati. Sprašuje se, ali je z njim kaj narobe, ali bo izgubil nadzor, omedlel, zbolel ali doživel panični napad.

Več ko razmišlja o nevarnosti, bolj se telo odziva. Močnejši telesni odziv nato ustvari še bolj strašljive misli. Človek se znajde v začaranem krogu, iz katerega se skuša rešiti z dodatnim nadzorom, preverjanjem in razmišljanjem, vendar prav s tem pogosto še povečuje občutek ogroženosti.

Anksioznost zato ni samo težava pretiranega razmišljanja. Gre za povezavo med telesnim alarmnim sistemom, načinom razlage telesnih občutkov in nezavednimi vzorci, ki človeka silijo, da se pred temi občutki umika. Raziskave kognitivnih modelov panične motnje potrjujejo, da lahko katastrofična razlaga običajnih telesnih občutkov pomembno vzdržuje začarani krog strahu in paničnih napadov.


Zakaj razumevanje anksioznosti pogosto ni dovolj

Mnogi ljudje z anksioznostjo zelo dobro razumejo svojo težavo. Prebrali so številne knjige, poslušali podkaste in analizirali svoje otroštvo. Vedo, da panični napad najverjetneje ni srčni infarkt in da njihove katastrofične misli niso realne. Kljub temu se telo še naprej odziva, kot da je nevarnost resnična.

Razlog je v tem, da se anksiozni odziv ne vzdržuje samo na ravni zavestnega razmišljanja. Zavedni um lahko ve, da je človek varen, medtem ko nezavedni um in telo še vedno pričakujeta nevarnost. Zato razumsko prepričevanje pogosto ne doseže tistega dela človeka, ki strah dejansko ustvarja.

Vzorec lahko poenostavljeno prikažemo tako:

telesni alarm → katastrofična razlaga → še več strahu → preverjanje ali izogibanje → kratkotrajno olajšanje → še občutljivejši alarmni sistem

Ko človek zapusti trgovino, ker začuti tesnobo, se mu kratkoročno odvali kamen od srca. Toda njegov nezavedni um se iz tega ne nauči, da je bila trgovina varna. Nauči se, da ga je pred nevarnostjo rešilo prav to, da je pobegnil. Naslednjič se bo alarm zato lahko vključil še prej.

Enako velja za neprestano preverjanje srčnega utripa, dihanja, krvnega tlaka ali drugih telesnih občutkov. Več pozornosti ko človek namenja nevarnosti, bolj občutljiv postaja za najmanjšo spremembo v telesu. Življenje se začne postopoma ožiti, saj človek ne izbira več na podlagi svojih želja, ampak glede na to, kje bi se lahko počutil dovolj varnega.

Od kod izvira anksioznost?

Za anksioznost ni enega samega vzroka. Pri nekaterih se razvije po obdobju dolgotrajne preobremenjenosti, bolezni, izgube, težkem razhodu ali drugem življenjskem pretresu. Pri drugih je povezana z izkušnjo, da svet že v otroštvu ni bil dovolj varen, predvidljiv ali čustveno stabilen.

Otrok je popolnoma odvisen od odraslih. Če pogosto ostaja sam s strahom, če so njegovi občutki zanikani ali če nikoli ne ve, kakšen odziv lahko pričakuje od staršev, se lahko nauči neprestano spremljati okolico in predvidevati nevarnost. Takšna budnost je bila v otroštvu morda smiselna zaščita, pozneje pa lahko postane vir pretiranega razmišljanja, dvomov, telesne napetosti in težav pri sprejemanju odločitev.

Vendar pri hipnoterapiji ne predpostavljamo avtomatično, da je za vsako anksioznostjo travma iz otroštva. Včasih se pokaže starejši spomin ali čustvena rana, drugič notranji konflikt, potlačena jeza, strah pred izgubo nadzora ali občutek, da človek živi v nasprotju s seboj. Pri nekaterih ni treba odkriti nobenega konkretnega dogodka. Dovolj je, da se naučijo drugače doživljati telesni občutek, ki so se mu do zdaj neprestano upirali.

Kako lahko pri anksioznosti pomaga hipnoterapija?

Hipnoterapija za anksioznost ni samo sproščanje in ponavljanje pozitivnih sugestij. Če klientu rečemo, naj bo miren, medtem ko njegovo telo še vedno pričakuje nevarnost, smo se dotaknili predvsem površine problema.
Pri globljem hipnoterapevtskem delu najprej vzpostavimo občutek varnosti, zaupanja in dobrega terapevtskega odnosa. Klienta ne silimo v najmočnejši strah in ga ne preplavljamo z občutki, ki jih še ne zmore predelati. Najprej mu pomagamo vzpostaviti stik z notranjimi viri, občutkom stabilnosti in sposobnostjo opazovanja lastnega doživljanja.

V stanju hipnoze se lahko klient postopoma obrne k občutku, pred katerim je prej bežal. Namesto da ga takoj analizira ali poskuša odstraniti, začne raziskovati, kako ga dejansko doživlja v telesu. Lahko ga občuti kot pritisk, toploto, tresenje, zategovanje, praznino ali gibanje.

Pri tem ga lahko vprašamo, kaj se zgodi, če občutka nekaj trenutkov ne poskuša spremeniti, pred čim ga želi zaščititi in kaj bi potreboval tisti del njega, ki strah ustvarja. Takšna vprašanja niso namenjena intelektualnemu iskanju pravilnega odgovora. Klientu pomagajo, da začne neposredno zaznavati notranji proces.

Ko občutku ne dodaja več vedno novih katastrofičnih razlag, se lahko njegov odnos do strahu začne spreminjati. Tisto, kar je prej doživljal kot nekaj neznosnega, lahko prvič prepozna kot telesno energijo, ki prihaja, se spreminja in ponovno odhaja. Pomembna sprememba se pogosto začne prav v trenutku, ko človek odkrije, da občutka ni treba uničiti, da bi bil varen.

Delo z nezavednim vzrokom

Pri nekaterih klientih se v hipnozi pokaže izkušnja, ob kateri se je njihov sistem prvič naučil, da svet ni varen. Lahko gre za dogodek, ki se odraslemu človeku danes ne zdi posebej pomemben, vendar ga je otrok takrat doživel brez podpore, razumevanja ali možnosti, da bi se zaščitil.

Hipnoterapija omogoča, da se takšna izkušnja ne samo razume, ampak tudi drugače notranje doživi. Klient lahko v stik z ranjenim delom sebe prinese vire, ki jih v preteklosti ni imel, loči sedanjo resničnost od stare nevarnosti in spremeni pomen, ki ga je nezavedni um pripisal dogodku.

Regresija pri tem ni vedno potrebna in je ne smemo izvajati na silo. Terapevt ne sme klientu sugerirati, kaj naj bi se mu zgodilo, ali ga voditi k domnevnemu spominu. Včasih je učinkoviteje delati z občutkom v sedanjosti, simbolno podobo, notranjim konfliktom ali načinom, kako klient v domišljiji pričakuje prihodnje situacije.
Cilj ni brisanje spominov, ampak sprememba čustvenega in telesnega odziva, ki je z njimi povezan.

Kaj o hipnozi pri anksioznosti pravijo raziskave?

Raziskovalni rezultati so spodbudni, vendar jih je treba razlagati pošteno. Najpomembnejša meta-analiza, usmerjena posebej v anksioznost, je leta 2019 vključila 15 raziskav oziroma 17 kontroliranih poskusov. Povprečna velikost učinka ob koncu zdravljenja je znašala 0,79, ob najdaljšem spremljanju pa 0,99. Avtorji so ugotovili tudi, da je bila hipnoza učinkovitejša, kadar je bila vključena v širšo psihološko obravnavo, kot kadar je bila uporabljena povsem samostojno.

Širši pregled 49 meta-analiz, objavljen leta 2024, je zajel 261 različnih primarnih raziskav hipnoze pri duševnih in telesnih težavah. Skoraj vsi analizirani učinki so bili usmerjeni v korist hipnoze, več kot polovica pa jih je dosegla najmanj srednjo velikost. Najtrdnejši dokazi so bili ugotovljeni pri bolečini, medicinskih posegih ter delu z otroki in mladostniki. Avtorji so obenem opozorili na precejšnje razlike med raziskavami in pomanjkanje neposrednih primerjav z že uveljavljenimi terapijami.

Pomembna je tudi pilotna randomizirana raziskava iz leta 2023, v katero je bilo vključenih 36 ljudi z diagnosticirano agorafobijo. Klienti so prejeli od osem do dvanajst individualnih hipnoterapevtskih srečanj v treh mesecih. V analizi po načelu namena zdravljenja je hipnoterapija dosegla večje zmanjšanje simptomov kot čakalna skupina. Ker je šlo za majhno pilotno raziskavo brez primerjave z aktivno terapijo, so rezultati obetavni, ne pa še dokončni.

Leta 2025 je bila objavljena tudi manjša randomizirana raziskava s 45 udeleženci s subkliničnimi simptomi depresije in anksioznosti. Po dvanajstih srečanjih sta tako kognitivno-vedenjska terapija kot ericksonovska hipnoterapija pomembno zmanjšali simptome v primerjavi s čakalno skupino, med obema aktivnima pristopoma pa ni bilo statistično pomembne razlike. Ker udeleženci niso imeli nujno diagnosticirane anksiozne motnje in je bil vzorec majhen, tudi te raziskave ne moremo posplošiti na vse ljudi z anksioznostjo.

Najnovejša meta-analiza ericksonovske hipnoterapije iz leta 2026 je vključila osem randomiziranih raziskav s skupno 676 udeleženci in pri različnih kliničnih težavah pokazala velik skupni učinek v primerjavi z minimalno obravnavo ter primerljive rezultate z aktivnimi terapijami. Ker so bile vključene zelo različne težave in samo del raziskav, povezanih z anksioznostjo, rezultatov ni mogoče razumeti kot neposreden dokaz učinkovitosti pri vseh anksioznih motnjah.

Skupna slika torej ni, da je hipnoterapija čudežna metoda, ki vedno in pri vsakem odpravi anksioznost. Raziskave kažejo, da je lahko učinkovita, posebej kadar je vključena v strokovno zasnovan in individualno prilagojen terapevtski proces. Dokazi za nekatere specifične anksiozne motnje pa so še vedno omejeni in zahtevajo večje kakovostne raziskave.

Antidepresivi in globoka izkustvena hipnoterapija

Medicinske smernice med možnosti zdravljenja generalizirane anksiozne motnje uvrščajo psihološko obravnavo in zdravila. Kadar se človek odloči za zdravljenje z zdravili, smernice med drugim priporočajo selektivne zaviralce ponovnega privzema serotonina oziroma SSRI. To predstavlja prevladujoče medicinsko stališče.

Moje stališče, ki izhaja iz dolgoletnega neposrednega dela s klienti, je glede globoke izkustvene hipnoterapije bolj kritično. Po mojih izkušnjah je pri človeku, ki jemlje antidepresive, takšno hipnoterapijo pogosto zelo težko izvesti na enaki ravni kot pri človeku, ki jih ne jemlje. Pri nekaterih klientih je stik z občutki, telesom in notranjim dogajanjem tako oslabljen, da je globlje delo skoraj neizvedljivo.

To ne pomeni nujno, da človek ne more vstopiti v hipnozo. Lahko se sprosti, si predstavlja različne podobe in se odziva na sugestije. Težava se pokaže takrat, ko želimo priti v neposreden stik s čustvenim materialom, ki vzdržuje simptom. Pri nekaterih klientih sem opažal čustveno otopelost, ravnodušnost, zmanjšano sposobnost občutenja telesa in občutek, da niso več povsem oni sami.

Pojav čustvene otopelosti je opisan tudi v raziskavah. V raziskavi 669 ljudi, ki so jemali antidepresive, jih je 46 odstotkov poročalo o čustveni otopelosti. Avtorji so opozorili, da tega pojava ni mogoče vedno jasno ločiti od preostalih simptomov depresije, zato raziskava sama po sebi ne dokazuje, da je za otopelost odgovorno samo zdravilo. Prav tako trenutno nimamo dovolj neposrednih raziskav, ki bi dokazovale, da antidepresivi preprečujejo ali zmanjšujejo učinkovitost hipnoterapije. Moja ocena njihovega vpliva na globoko izkustveno delo zato ostaja klinično opažanje, ne splošno sprejeto znanstveno dejstvo.

To ni poziv k samostojnemu ukinjanju zdravil. Antidepresivov se ne sme nenadoma ukiniti, saj lahko pride do odtegnitvenih težav in izrazitega poslabšanja počutja. Vsaka sprememba odmerka ali načina zdravljenja mora potekati postopoma in v sodelovanju z zdravnikom, ki je zdravilo predpisal.

Koliko hipnoterapevtskih srečanj je potrebnih?

Pri jasno omejeni težavi, ki se je pojavila pred kratkim in še ni močno prepletena s človekovo identiteto, odnosi in načinom življenja, se lahko pomemben premik zgodi že med enim srečanjem. To pa ne pomeni, da lahko odgovorno obljubimo odpravo anksioznosti v eni seansi.

Človek, ki že dvajset let preverja svoje telo, se izogiba številnim situacijam in je okoli strahu zgradil celoten način življenja, praviloma potrebuje več časa. Poleg začetnega vzroka je treba spremeniti tudi navade izogibanja, notranje razlage, odnos do telesa in pričakovanje prihodnje nevarnosti.

Zato števila srečanj ni mogoče zanesljivo določiti samo na podlagi diagnoze. Dva človeka imata lahko oba panične napade, njun notranji proces pa je povsem različen. Pri enem je v ospredju strah pred boleznijo, pri drugem nepredelana izguba, pri tretjem potreba po popolnem nadzoru, pri četrtem pa dolgoletno potlačevanje lastnih čustev.

Cilj ni življenje brez vsakega strahu

Strah ima pomembno zaščitno funkcijo. Brez njega ne bi znali prepoznati resnične nevarnosti in se nanjo ustrezno odzvati. Cilj hipnoterapije zato ni ustvariti človeka, ki nikoli več ne občuti tesnobe.

Cilj je, da občutek človeka ne preplavi več, da ga ne razume avtomatično kot dokaz neposredne nevarnosti in da mu ni treba organizirati celotnega življenja okoli izogibanja. Klient lahko začuti napetost, ostane v stiku s telesom in kljub njej nadaljuje z dejavnostjo, odnosom ali odločitvijo, ki mu je pomembna.

Ko strahu ne hranimo več z neprestanim begom, preverjanjem in katastrofičnimi razlagami, se lahko energija, ki je bila ujeta v odporu, začne izražati drugače. Človek je ne doživlja več samo kot grožnjo, ampak tudi kot moč, občutljivost in življenjsko energijo.

Kako izbrati ustreznega hipnoterapevta?

Pri delu z anksioznostjo ni dovolj poznati nekaj hipnotičnih indukcij ali sugestij. Terapevt mora znati oceniti klientovo stanje, vzpostaviti varen odnos, prepoznati meje svojih kompetenc in intenzivnost dela prilagajati posamezniku. Pomembni so ustrezno izobraževanje, praktične izkušnje, supervizija in jasen etični okvir. Več o strokovnih standardih klinične hipnoterapije objavlja Zveza za klinično hipnoterapijo – ZKH.

Pri prvem paničnem napadu, novih ali nenavadnih telesnih simptomih oziroma sumu na telesno bolezen je treba najprej opraviti ustrezno medicinsko oceno. Hipnoterapija ne nadomešča nujne medicinske ali psihiatrične obravnave.

Ali je hipnoterapija primerna za vas?

Če razumete svojo anksioznost, vendar se vaše telo še vedno odziva, kot da ste v nevarnosti, je mogoče, da samo razumsko delo ne doseže ravni, na kateri se težava vzdržuje. Hipnoterapija omogoča, da se z občutkom srečate drugače: brez prisile, brez bežanja in brez potrebe, da ga takoj odstranite.

Ko se začne spreminjati odnos do strahu, se lahko spremeni tudi odziv telesa. Človek postopoma odkrije, da ni nemočna žrtev svojega notranjega alarma in da mu občutki ne morejo več narekovati, kako bo živel.

Viri in raziskave

Valentine KE, Milling LS, Clark LJ, Moriarty CL. The Efficacy of Hypnosis as a Treatment for Anxiety: A Meta-Analysis. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis. 2019;67(3):336–363. doi: 10.1080/00207144.2019.1613863. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31251710/

Rosendahl J, Alldredge CT, Haddenhorst A. Meta-analytic evidence on the efficacy of hypnosis for mental and somatic health issues: a 20-year perspective. Frontiers in Psychology. 2024;14:1330238. doi: 10.3389/fpsyg.2023.1330238. https://www.frontiersin.org/journals/psychology/articles/10.3389/fpsyg.2023.1330238/full

Fuhr K, Bender A, Wiegand A, et al. Hypnotherapy for agoraphobia—Feasibility and efficacy investigated in a pilot study. Frontiers in Psychology. 2023;14:1213792. doi: 10.3389/fpsyg.2023.1213792. https://www.frontiersin.org/journals/psychology/articles/10.3389/fpsyg.2023.1213792/full

Çınaroğlu M, Yılmazer E, Odabaşı C, Ülker SV, Hızlı Sayar G. Comparing Cognitive Behavioral Therapy and Ericksonian Hypnotherapy for subclinical depression and anxiety: a randomized controlled trial. American Journal of Clinical Hypnosis. 2025;67(3):288–304. doi: 10.1080/00029157.2025.2460581. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/39928057/