Dobra šola hipnoze vas ne nauči samo, kako nekoga popeljati v trans. Nauči vas opazovati človeka, razumeti njegovo notranje doživljanje in prepoznati, kaj se v terapevtskem procesu dejansko dogaja. Predvsem pa vas mora naučiti razlikovati med izvajanjem tehnike in pristnim terapevtskim delom.

Poznavanje postopkov je pomembno. Toda kaj naredite, ko se klient odzove drugače, kot je bilo opisano v navodilih? Ko pove, da je bolje, vendar ob pogovoru o prvotni težavi znova začuti isto stisko? Ko si želi spremembe, obenem pa ga je nečesa v tej spremembi strah?

Takrat ni dovolj vedeti, kateri stavek sledi naslednji. Potrebujete razumevanje, izkušnje in sposobnost, da ostanete s človekom pred seboj.

Zato se mi zdi pri izbiri izobraževanja pomembnejše od vprašanja »Koliko tehnik se bom naučil?« vprašanje: »Kakšnega hipnoterapevta mi bo ta šola pomagala razviti?«

Tehnike so pomožna kolesca, ne končni cilj

Študentom na Akademiji hipnoterapije pogosto povem, da so tehnike kot pomožna kolesca. Na začetku dajejo oporo, pomagajo razumeti zaporedje in omogočajo, da se posvetimo posameznim spretnostim. Njihov namen pa ni, da bi bili od njih odvisni za vedno.

Športnik na treningu dela sklece, teče, se razteza in vadi posamezne elemente igre. Med tekmo ne ponavlja treninga po vrstnem redu. Uporablja sposobnosti, ki jih je razvil, in se odziva na dogajanje.

Podobno je pri učenju hipnoterapije. Z vajami razvijamo poslušanje, opazovanje, prisotnost, uporabo jezika in sposobnost spremljanja notranje izkušnje. Pri delu s klientom te spretnosti povežemo glede na to, kar se dejansko dogaja.

Moj namen ni, da bi študent ob koncu izobraževanja pred vsakim klientom ponovil isti naučeni postopek. Želim, da razume, kaj počne, zakaj to počne in kdaj je smiselno spremeniti smer.

Cilj ni poznati čim več zaporedij na pamet. Cilj je prepoznati načelo in ga znati uporabiti v živi situaciji.

Ko načelo razumete, lahko oblikujete svoje stavke, se prilagajate klientu in postopoma razvijate lasten slog. Tehnika postane orodje, ne nekaj, čemur morate podrediti človeka.

Dobra šola hipnoze vas nauči opazovati, ne samo govoriti

Pri hipnozi hitro pomislimo na besede: kaj reči, kako oblikovati sugestijo in kateri izraz uporabiti. Vendar pri svojem poučevanju velik poudarek namenjam tistemu, kar se zgodi, še preden terapevt spregovori.

Kaj opazite pri človeku pred seboj? Kaj vam pove o svojem doživljanju? Ali res sledite njemu ali predvsem svoji predstavi o tem, kako bi morala potekati seansa?

Dober primer je pristop, ki ga imenujemo nezavedni set. Pri njem izhajamo iz dogajanja, ki je pri klientu že prisotno: mežikanja, spremembe dihanja, mirovanja telesa, notranje slike ali občutka. Najprej to opazimo in raziščemo, nato pa s sugestijo povežemo z možnostjo transa oziroma notranjega učenja.

Ne potrebujemo vnaprej pripravljenega prizora. Izhodišče je človek pred nami.

Ob tem študente učim pomembne razlike: opaziti spremembo še ne pomeni vedeti, kaj ta sprememba pomeni. Če se klientovo dihanje spremeni, ne sklepamo avtomatično, da poznamo njegovo notranje stanje. Vprašamo ga in raziskujemo skupaj z njim.

Takšna vaja zato ni namenjena samo učenju indukcije. Namenjena je tudi razvijanju načina dela, pri katerem terapevt ne vsiljuje svoje razlage, temveč se uči slediti klientovi izkušnji.

Sugestija daje dogajanju pomen in smer

Pri našem načinu dela ima sugestija osrednje mesto. Nekaj, kar klient opazi ali doživi, povežemo z možnostjo nadaljnjega raziskovanja, učenja ali spremembe.

Če klient že zaznava določen občutek, ga lahko povabimo, naj ga radovedno razišče. Če opazi mirovanje telesa, lahko to povežemo z možnostjo, da se njegova pozornost usmeri navznoter. Če se pojavi notranja slika, ni nujno, da mu terapevt razloži njen pomen. Lahko mu pomaga odkriti, kaj ta slika pomeni njemu.

Pri tem je bistveno razumeti, kaj s sugestijo počnemo. Ne gre samo za izgovarjanje stavkov, ki zvenijo hipnotično. Gre za vprašanje, kam usmerjamo pozornost in kakšen prostor odpiramo klientovi izkušnji.

Zato dobra šola hipnoze po mojem merilu ne uči samo pripravljenih sugestij. Uči tudi razumevanje njihovega namena, oblikovanje jezika glede na konkretnega človeka in opazovanje njegovega odziva.

Razumevanje nezavednega uma je več kot poznavanje tehnik

Če izobraževanje večino časa nameni postopkom, zelo malo pa raziskovanju notranjih motivov, konfliktov in načinov izogibanja, po mojem mnenju izpusti bistven del priprave hipnoterapevta.

Pri svojem delu se ne sprašujem samo, česa se želi klient znebiti. Zanima me tudi, kaj mu določeni način odzivanja pomeni. Kaj bi zanj pomenilo, če bi se res spremenil? Čemu bi se moral približati? Kaj bi moral v svojem življenju narediti drugače?

Predstavljajte si človeka, ki želi postati odločnejši, obenem pa odločnost povezuje z nevarnostjo, da bo izgubil naklonjenost drugih. Njegove želje po spremembi ni dovolj samo podpreti s stavkom, da bo odslej samozavesten. Smiselno je raziskati tudi njegov strah pred posledicami te spremembe.

Prav takšne notranje dinamike želim študentom približati. Ne samo vsebine klientovih misli, temveč tudi odnos med njegovimi željami, strahovi, potrebami in predstavo o sebi.

Pri tem vključujem tudi globlje, kontemplativno znanje eneagrama. Obravnavam ga kot zemljevid za raziskovanje motivov in obrambnih vzorcev, ne kot diagnozo ali način, da človeka zapremo v osebnostni predalček. Zanima nas, kaj skuša ohraniti, čemu se izogiba in kaj težko dovoli samemu sebi.

Noben zemljevid pa ne sme nadomestiti človeka pred nami. Njegova vrednost je v vprašanjih, ki nam jih pomaga odpreti, ne v tem, da bi nam omogočal vnaprejšnje odgovore.

Hipnoterapevt mora raziskati tudi sebe

Pri svojem poučevanju izhajam iz temeljnega prepričanja: klienta lahko pristno spremljamo le toliko globoko, kolikor globoko smo pripravljeni srečati sebe in kolikor smo to tudi sami izkusili.

O strahu lahko veliko preberemo. Lahko poznamo številne tehnike dela z njim. Toda zame je nekaj drugega, če smo se tudi sami srečali s svojim strahom in opazili, na kakšne načine mu skušamo uiti.

Podobno velja za žalost, sram, nemoč ali občutek praznine. Pri izobraževanju me zanima, kaj se v bodočem terapevtu zgodi, ko se s takšno izkušnjo sreča klient. Ali lahko ostane prisoten? Ali začuti potrebo, da bi neprijetno doživljanje čim prej ustavil? Ali želi pomagati klientu ali predvsem zmanjšati lastno nelagodje ob njem?

Ko govorim o tem, da mora terapevt pri sebi iti do konca, ne mislim, da mora imeti popolno življenje. Mislim na iskrenost lastnega raziskovanja: da se ne ustavi vedno pri prvi razlagi, tolažbi ali prijetnem občutku, temveč je pripravljen srečati tudi tisto, čemur bi se najraje izognil.

Hkrati osebna izkušnja ne nadomesti strokovnega znanja. Ni dovolj, da je nekdo veliko raziskoval sebe, če ne zna poslušati drugega, razumeti terapevtskega procesa in prepoznati meja svojih kompetenc.

Pri dobrem izobraževanju morata iti strokovni in osebni razvoj z roko v roki.

Prijetno počutje ob koncu seanse še ni celoten odgovor

Ena pomembnejših stvari, ki jih želim naučiti bodočega hipnoterapevta, je, naj se ne zadovolji zgolj z lastnim občutkom, da je seansa dobro uspela.

Klient pove, da se počuti bolje. Terapevt je zadovoljen. Oba bi si želela, da bi bilo delo zaključeno. Toda zame je takrat pomembno še vprašanje: kaj se zgodi, ko se klient znova približa tistemu, zaradi česar je prišel?

Predstavljajte si, da se človek po delu s strahom pred javnim nastopanjem počuti mirno. Ko pa si zamisli, da stoji pred poslušalci, pove: »Zdaj je precej bolje. Samo še vedno ne smem narediti napake.«

Prav temu stavku bi želel nameniti pozornost. Ne zato, ker bi moral terapevt povsod iskati dodatne težave, temveč zato, ker je klient sam pokazal nekaj, kar je zanj še pomembno.

Morda ostaja vozel, ki ga še nismo razvezali. Če tisto, kar težavo ohranja, ostane nedotaknjeno, se lahko težava po seansi znova izrazi.

Pri tem ne gre nujno za zavestno zavajanje. V svojem pristopu upoštevam tudi možnost, da si klient želi olajšanja, vendar se še vedno težko približa nečemu neprijetnemu. Zato ne potrebujemo nezaupanja do njegovih besed, temveč dovolj natančno in spoštljivo skupno raziskovanje.

Dobra šola hipnoze uči preverjati spremembo in spoštovati meje

Študente zato učim, naj skupaj s klientom preverijo, kaj se je spremenilo. Kako zdaj doživlja prvotno situacijo? Kaj je drugače? Kaj ostaja? Kako bo spremembo prepoznal v vsakdanjem življenju?

Namen preverjanja ni dokazovati terapevtove uspešnosti. Namen je dobiti jasnejšo sliko o klientovi izkušnji in o tem, kaj še potrebuje pozornost.

Obenem razvezovanje vozla ne pomeni, da moramo vsako seanso podaljševati, dokler ne izgine vsak neprijeten občutek. Zame »iti do konca« ne pomeni iti na silo. Pomembno je spoštovati klientov tempo, dogovorjene cilje in meje terapevtskega dela.

Od bodočega hipnoterapevta pričakujem tudi, da se bo naučil prepoznati, kdaj potrebuje supervizijo, dodatno znanje ali sodelovanje drugega strokovnjaka. Samostojnost ni prepričanje, da zmoremo vse sami. Je tudi sposobnost odgovorno presoditi, česa še ne znamo.

Šola hipnoze naj vam pomaga razviti lasten način dela

Na Akademiji hipnoterapije je moj namen povezati učenje tehnik z razumevanjem načel, raziskovanjem sebe in razvojem samostojnega terapevtskega razmišljanja. Dvoletni program vključuje predavanja, praktične vaje, klinične demonstracije, supervizijo in mentorstvo.

Ne želim, da bi študenti postali moje kopije. Želim, da razumejo, kaj počnejo, da prepoznajo svoj način dela in da ga znajo prilagoditi človeku pred seboj.

Ko izbirate šolo hipnoze, zato ne preverjajte samo seznama tehnik. Vprašajte tudi, kako boste razvijali razumevanje klienta, kako boste dobivali povratne informacije in koliko prostora bo namenjenega vašemu lastnemu raziskovanju.

Dobra šola hipnoze vas ne nauči samo, kaj narediti. Pomaga vam razviti sposobnost, da prepoznate, kaj človek pred vami v resnici potrebuje.

Več o našem načinu izobraževanja si oglejte na strani Šola hipnoze – Akademija hipnoterapije, kjer se lahko prijavite tudi na uvodni razgovor.